O meni

Branko
Benčič

Avtor in govorec

Moja pot se ni začela kot javna zgodba. Začela se je z odhodom, z odločitvami, ki jih takrat nisem znal do konca pojasniti, in z obdobji, ki so me oblikovala bolj, kot sem razumel sproti.

Človek za oznakami
Branko Benčič ni ena sama vloga. Njegovo življenje povezujejo pot, prehodi, odgovornost, delo, družina, tujina, zemlja, projekti in pisanje.

Človek za zunanjimi oznakami

V življenju sem nosil različne oznake. Bil sem vojak, specialec, vodja, direktor, koordinator projektov, mož, oče, dedek, avtor in govorec. Vsaka od teh vlog je pripadala svojemu času, nobena pa sama ne pove celote.

Zunanje oznake se spreminjajo. Okolja se menjajo. Človeku pa ostane nekaj drugega: način, kako dela, kako sprejema odgovornost, kako ravna z ljudmi in kako se odzove, ko ni več prostora za izgovore.

Zato svojega življenja ne razumem kot zbirke dosežkov, ampak kot zaporedje obdobij, ki so me naučila, da mora človek najprej znati stati v lastnem življenju.

Legija kot eno od temeljnih obdobij

Tujska legija je bila eno od obdobij, ki so me najmočneje oblikovala. Ne kot mit in ne kot tema za poveličevanje, ampak kot prostor reda, discipline, napora, pripadnosti in posledic.

Tam sem se prvič zares srečal z notranjo strukturo, ki je ne moreš samo razlagati. Moraš jo živeti. V takem okolju človek hitro spozna, da besede ne pomenijo veliko, če za njimi ne stojijo dejanja.

To obdobje je pozneje postalo osnova trilogije LEGIONAR, vendar v mojem današnjem življenju ni edina identiteta. Je del poti, ne njen konec.

Začetki znova

Po vojski sem se vrnil v življenje, kjer pretekla znanja niso imela več samoumevne vrednosti. Hitrost, vzdržljivost, streljanje, vojaški red in sposobnost prenašanja napora niso bili več dovolj. Doma so me čakali žena, trije majhni otroci in vprašanje, kako začeti znova.

Kupil sem staro, razpadajočo posest in se lotil dela, o katerem sem na začetku vedel zelo malo. Zemlja, živali, vinograd, orodje, ograje, les, železo in vsakodnevna opravila so me učili drugačne vztrajnosti. To ni bilo romantično življenje na podeželju, ampak delo od začetka: z napakami, učenjem, utrujenostjo, velikimi izdatki in prihodki, ki niso pokrivali tega, kar je bilo treba vložiti.

Družina v takih razmerah ni mogla samo obstajati. Morala je živeti. To spoznanje me je potisnilo naprej, v mednarodno delo, kjer sem zemljo zamenjal s projekti, domača opravila pa z odgovornostjo v večjih sistemih. Trud, smisel, red in disciplina so ostali isti.

Kmetovanja nisem zapustil zaradi muhe ali naveličanosti. Zapustil sem ga, ker je življenje zahtevalo odločitev. Družini je bilo treba zagotoviti trdnejšo osnovo, tudi če je to pomenilo nov odhod in nov začetek.

To ni samo kraj bivanja, ampak prostor, v katerem se po dolgih odhodih in vrnitvah spet pokaže razmerje med delom, domom in smerjo.

Svet, odgovornost in delo z ljudmi

Pozneje me je pot odpeljala v mednarodno delo. Afrika, Južna Amerika, Bližnji vzhod, francosko- in angleško govoreča okolja, industrija nafte in plina ter rudarstva, varnostni sistemi, veliki projekti in zahtevne razmere so razširili moj pogled na ljudi in svet.

Delal sem v okoljih, kjer se odgovornost ni merila z lepimi načrti, ampak s tem, ali sistem deluje, ali ljudje ostanejo varni in ali odločitve zdržijo posledice. Včasih so bile skupine majhne, drugič so bile strukture velike in zahtevne. V vseh primerih pa je ostalo isto vprašanje: ali znaš prevzeti svoj del odgovornosti.

Ta leta so mi dala širino. Naučila so me, da različna okolja zahtevajo različne pristope, človek pa mora pri tem ohraniti lastno mero, treznost in spoštovanje do ljudi, s katerimi dela.

Notranja drža

Ne čakati na popolne pogoje. Ne živeti od izgovorov. Sprejeti prehode, opraviti delo, ki je pred tabo, in iti naprej.

Branko Benčič ob lesenem objektu v domačem okolju
Izkušnja ni samo v besedah, ampak tudi v delu, prostoru in vsakdanji disciplini.

Dom, družina in delo z rokami

Ne glede na vse poti, ki sem jih prehodil, je družina ostala moje osebno jedro. Širše družine si človek ne izbere. Ožja družina pa je prostor, za katerega se odločaš znova in znova, ne z velikimi besedami, ampak z dejanji.

Otroci odrastejo in gredo vsak po svoji poti. To je prav. Vloga očeta se sčasoma spremeni, prav tako vloga dedka. Včasih vodiš, včasih si prisoten, včasih pa se moraš znati tudi umakniti.

Z ženo sva skozi leta prehodila veliko različnih obdobij. Danes mi veliko pomeni, da po vsem tem še vedno hodiva z roko v roki. To ni stavek za lep vtis, ampak eno od mirnih spoznanj, ki jih človek razume šele po dolgi poti.

Dom zame danes ni dokazovanje, kaj vse lahko naredim sam. Je stik z zemljo, naravo, vodo, lesom, kovino, živalmi in vsakdanjim delom, ki človeka prizemlji. Po letih velikih sistemov, potovanj in odgovornosti mi takšno delo vrača preprost red: nekaj primeš v roke, popraviš, zasadiš, urediš, dokončaš.

Pisanje kot oblika poti

Trilogija LEGIONAR ni nastala iz želje po spektaklu. Nastala je iz potrebe, da se določeno obdobje življenja zapiše natančno, stvarno in brez olepševanja.

Pisanje mi omogoča, da prehojeno pot uredim v obliko, ki ostane. Ne zato, da bi bila večja od drugih poti, ampak zato, ker ima vsaka resnično prehojena pot svojo težo.

Govorništvo izhaja iz istega vira, vendar ni ponavljanje knjige. Knjiga je zapis. Govor je stik v živo. Oboje povezuje ista drža: govoriti iz prehojene poti, brez bližnjic in brez obljub, da lahko kdo drug človeku opravi njegov del poti.

Kaj ostane

Vse poti imajo svojo vrednost. Nobena ni sama po sebi večja od druge. Vsaka človeka nečesa nauči, če jo res prehodi.

Moja pot me je vodila skozi različna okolja, vloge in preizkušnje. Nekatera obdobja so bila trda, druga ustvarjalna, nekatera uspešna, nekatera nedokončana. Vsa pa so nekaj pustila.

Danes iz tega nastajajo knjige, pogovori in srečanja z ljudmi. Ne kot razlaga, kako naj kdo živi, ampak kot miren prenos pogleda, ki se je oblikoval skozi delo, odgovornost, družino, napake, vztrajanje in čas.