Branko
Benčič

Tujska legija je bila eno od obdobij, ki so me najmočneje oblikovala. Ne kot mit in ne kot tema za poveličevanje, ampak kot prostor reda, discipline, napora, pripadnosti in posledic.

Tam sem se prvič zares srečal z notranjo strukturo, ki je ne moreš samo razlagati. Moraš jo živeti. V takem okolju človek hitro spozna, da besede ne pomenijo veliko, če za njimi ne stojijo dejanja.

To obdobje je pozneje postalo osnova trilogije LEGIONAR, vendar v mojem današnjem življenju ni edina identiteta. Je del poti, ne njen konec.

Po vojski sem se vrnil v življenje, kjer pretekla znanja niso imela več samoumevne vrednosti. Hitrost, vzdržljivost, streljanje, vojaški red in sposobnost prenašanja napora niso bili več dovolj. Doma so me čakali žena, trije majhni otroci in vprašanje, kako začeti znova.

Kupil sem staro, razpadajočo posest in se lotil dela, o katerem sem na začetku vedel zelo malo. Zemlja, živali, vinograd, orodje, ograje, les, železo in vsakodnevna opravila so me učili drugačne vztrajnosti. To ni bilo romantično življenje na podeželju, ampak delo od začetka: z napakami, učenjem, utrujenostjo, velikimi izdatki in prihodki, ki niso pokrivali tega, kar je bilo treba vložiti.

Družina v takih razmerah ni mogla samo obstajati. Morala je živeti. To spoznanje me je potisnilo naprej, v mednarodno delo, kjer sem zemljo zamenjal s projekti, domača opravila pa z odgovornostjo v večjih sistemih. Trud, smisel, red in disciplina so ostali isti.

Kmetovanja nisem zapustil zaradi muhe ali naveličanosti. Zapustil sem ga, ker je življenje zahtevalo odločitev. Družini je bilo treba zagotoviti trdnejšo osnovo, tudi če je to pomenilo nov odhod in nov začetek.

Ne glede na vse poti, ki sem jih prehodil, je družina ostala moje osebno jedro. Širše družine si človek ne izbere. Ožja družina pa je prostor, za katerega se odločaš znova in znova, ne z velikimi besedami, ampak z dejanji.

Otroci odrastejo in gredo vsak po svoji poti. To je prav. Vloga očeta se sčasoma spremeni, prav tako vloga dedka. Včasih vodiš, včasih si prisoten, včasih pa se moraš znati tudi umakniti.

Z ženo sva skozi leta prehodila veliko različnih obdobij. Danes mi veliko pomeni, da po vsem tem še vedno hodiva z roko v roki. To ni stavek za lep vtis, ampak eno od mirnih spoznanj, ki jih človek razume šele po dolgi poti.

Dom zame danes ni dokazovanje, kaj vse lahko naredim sam. Je stik z zemljo, naravo, vodo, lesom, kovino, živalmi in vsakdanjim delom, ki človeka prizemlji. Po letih velikih sistemov, potovanj in odgovornosti mi takšno delo vrača preprost red: nekaj primeš v roke, popraviš, zasadiš, urediš, dokončaš.